Kaj nam pomeni šport

V mnogih letih pisanja o športu, športnih dosežkih, pa tudi o mladih športnikih, njihovih trenerjih, izkušenih športnikih veteranih in številnih rekreativcih sem jim v pogovorih navadno zastavila tudi vprašanje, kaj jim šport pomeni in zakaj trenirajo. Bilo je veliko različnih odgovorov, od želje po druženju s prijatelji do zabave, doseganja vrhunskih rezultatov, potovanja na največja športna tekmovanja ... Bili so tudi takšni, ki so povedali, da si brez miganja ne predstavljajo vsakodnevnih naporov ob delu ali učenju, pa tudi takšni, ki se v naravo ali telovadnico podajo zaradi navade.

Pogosto vprašanje je bilo tudi, kdo je bil vzornik ali tisti, ki je posameznika navdušil za šport. Tudi pri tem so bili odgovori zelo različni: od staršev, učiteljev, sošolcev pa do uspešnih športnic in športnikov.

Tudi odgovori na vprašanje, kaj si kdo želi v športu doseči, so bili zelo različni. Nekateri želijo zgolj uživati, drugi postati svetovni in olimpijski prvaki.

Dokaz, da je šport v naši državi pomemben, je, da smo letos že petič zaznamovali dan športa kot državni praznik. Res to ni dela prost dan, je pa vsakič znova priložnost, da se vprašamo, kaj nam vsem in vsakemu posebej šport v resnici pomeni.

Ena izmed prireditev, ki je zagotovo postavila to vprašanje, je bila ta teden podelitev športnih priznanj najmlajšim, otrokom v vrtcih in šolah, ki šele stopajo na športno pot. Je zadosti, da otrokom šport predstavijo vzgojiteljice in vzgojitelji, profesorice in profesorji, ali smo starši tisti, ki bi jih od prvih korakov naprej morali spodbujati h gibanju? Morda je otroku ob koncu tedna lažje dati v roke tablico ali telefon, kot z njim oditi v hribe, na kolesarjenje, na igrišče? Morda je za marsikoga pretežko, da bi ob vpisu otroka v športni krožek ali klub razmišljal predvsem o gibanju, prijateljstvu in zabavi, ne pa takoj o rezultatih in uspehih?

Tudi ob tem, da bi v šolah imeli uro športne vzgoje več, marsikdo zamahne z roko in reče, da bi mlade morali učiti pametnejših stvari. Ob tem ga ne prepričajo niti raziskave, da mladi, ki se več ukvarjajo s športom, lažje sledijo ostalim šolskim predmetom.

Z epidemijo covida in dejstvom, da se naš način življenja spreminja ter da za šport in igro v naravi mnogim primanjkuje časa, so v šolah športni pedagogi opazili nazadovanje telesnih zmogljivosti pri mladih. Prav tako strokovnjaki zadnja leta opažajo, da otroci niso več vzdržljivi, da se hitro vsega naveličajo.

Za vse to je odgovor šport in gibanje. Ne kdaj, kako in zakaj bi šli v naravo ali v telovadnico, bolj pomembno postaja vprašanje, kakšni bomo postali, če tega ne bomo počeli. Ali preprosto: Kaj nam pomeni šport?