Slepa luč

»Dne 24. decembra 1915 je Albert Einstein v svojem stanovanju v Berlinu ravno pil čaj, ko je prejel ovojnico, poslano iz strelskih jarkov 1. svetovne vojne. Kuverta je prepotovala celino v plamenih; bila je umazana, pomečkana in oškropljena z blatom, en vogal je bil popolnoma raztrgan, pošiljateljevo ime pa zapackano s krvjo. Einstein jo je prijel v rokavicah in jo z nožem odprl. V njej je našel pismo, v njem pa še zadnjo iskro genija: Karla Schwarzschilda, po poklicu astronoma, fizika, matematika in poročnika v nemški vojski. 'Kot vidite, je vojna kljub silovitemu streljanju kar prijazna do mene, ker mi je omogočila, da sem lahko ubežal vsemu skupaj in se posprehodil po deželi vaših idej,' so bile sklepne besede pisma, ki ga je Einstein prebral ves osupel – pa ne spričo dejstva, da eden najbolj spoštovanih nemških znanstvenikov poveljuje topniški enoti na ruski fronti, prav tako ne zaradi prijateljevih prikritih svaril, da se bliža katastrofa, temveč zaradi tistega, kar je bilo napisano na hrbtni strani, s tako majčkenimi črkami, da je moral Einstein napis razvozlati s povečevalnim steklom: Schwarzschild mu je bil poslal prvo točno rešitev enačb splošne teorije relativnosti … / Lahko cepimo atome, strmimo nad prasvetlobo in napovemo konec vesolja s peščico enačb, krac in nedoumljivih simbolov, ki jih normalni ljudje ne razumejo, čeprav jim krojijo življenje do zadnje podrobnosti. Pa ne samo navadni ljudje: celo sami znanstveniki so nehali razumeti svet. Poglej kvantno mehaniko, recimo – kronski dragulj naše vrste, najnatančnejšo, najlepšo, najdalnosežnejšo fizikalno teorijo, kar smo jih izumili. Iz nje izhajata internet in diktatura naših mobilnih telefonov; obeta nam računske zmogljivosti, ki bodo primerljive le z Božjo inteligenco. Naš svet je preobrazila do nerazpoznavnosti. Znamo jo uporabljati, vemo, da po nekakšnem čudežu deluje, in vendar na vsem planetu ni žive duše, pa tudi mrtve ne, ki bi jo zares razumela. Človekov um ni kos njenim paradoksom in protislovjem. Zdi se, kakor da je ta teorija padla na Zemljo, kot monolit iz vesolja, mi pa zgolj lazimo okoli nje po vseh štirih, kot opice, se igramo z njo, obmetavamo jo s kamenjem in palicami, ne da bi jo zares razumeli.« (str. 37, 184–185)

Za Einsteina smo vsi že slišali. Manj znana so širši javnosti tale štiri imena: Fritz Haber, Werner Heisenberg, Alexander Grothendieck, Erwin Schrödinger. Tudi njihovo delo je »navadnim« ljudem skoraj nedoumljivo. Čilskemu pisatelju pa ga je uspelo prikazati v romanu, ki se bere kot znanstvena kriminalka. Res imenitno!